Ljubezen boste prejeli, če jo boste živeli

»Poznamo več ljubezni: tisto do partnerja, svojih ljubljenih otrok, če ste blagoslovljeni z njimi, pa ljubezen do vaše najdražje mame in očeta, do prijateljev, kolegov v službi, ljubezen do živali, cvetočih travnikov in vsega, s čimer nas obdaruje mati Zemlja … Lahko jo izražamo na nešteto načinov: z iskreno prijaznostjo, s toplim nasmehom, s podporo in spodbudo partnerju, z nežnim objemom staršev in otrok, s posvojitvijo zapuščenih živali, s prisrčno zahvalo prodajalki, ki vam vsako jutro postreže svež kruh … Verjeli ali ne – vi ste čista ljubezen. Vse, kar dajete, boste tudi prejeli. Pomnoženo tisočkrat! Dobro si je zapomniti: ljubezen boste prejeli v neštetih oblikah, če jo boste najprej vi delili. Kar dajete drugim, namreč dajete sebi. Bog vas je ustvaril za to, da ljubite in ste ljubljeni. Življenje vam sledi …« (M. Oderlap)

Takšne in podobne zapise večkrat prebiramo. A ko je človek razočaran, ranjen, prevaran, zapuščen in v stiski, mu je za tovrstne zapise, ki so ob enem tudi zakoni Vesolja, malo mar. Sicer je lepo kaj dobrega prebrati, a kaj, ko se vse zdi svetlobna leta daleč. Mi pa hočemo rešitev – če je mogoče, takoj. Vsaj tako je bilo pri meni. Takoj pa to ne gre. Naše življenje in vse okoli nas je namreč proces … 

FOTO: PIXABAY

Sama sem bila pred leti v veliki stiski. Fant, za katerega bi dala roko v ogenj, me je tako rekoč pustil na cedilu … Kje naj torej zdaj srečam novega partnerja? Ah, rekli boste: »Tebi pa to menda ni težko! Ljudje te poznajo, z veseljem se družijo s teboj, in če si kdo, si lahko ti najhitreje najdeš novega partnerja.« Ampak … Jaz nočem le novega partnerja … Želim si pravega partnerja. Takšnega, ki me bo imel rad prav tako, kot sem, s katerim bova delila dobre in slabe dneve, s katerim se bova na kavču basala s kokicami in se režala ob spremljanju prismuknjenih serij. Želim takega, ki mi bo zvest, s katerim bom imela družino, ki me bo potrepljal po rami, ko govorim neumnosti, in mi obenem iskreno povedal, da sem v tisti rjavi obleki malodane kot vreča krompirja, pa mu tega ne bom zamerila. No, prav takšnega bi rada. Zakaj torej ne najdem takega?! Srečala sem precej ljudi, med njimi sem dobila tudi nekaj pravih prijateljev. A zares dišal mi ni nihče. Partnersko mi torej niso ustrezali. Pri tem mi je šlo na živce to, pri drugem ono … Napake, napake, napake. Preveč napak. Adijo. Zakaj torej vedno naletim na takega s preveč napakami? Morda si pa malo izbirčna, mi je rekel bližnji sorodnik … Nekaj vzemi. Moraš se sprijazniti, da imajo vsi napake, da popolnega ni. 

Toda saj jaz ne iščem popolnega, sem bila jezna! Iščem pravega zame! Natančno vem, kakšen naj bo. Pripravljena sem na kompromise, toda ne za vsako ceno. Še vedno sem bila prepričana – in še danes sem –, da je mnogo bolje biti samski kot osamljen v dvoje. Po večletnem spoznavanju, odkrivanju in raziskovanju sem vse skupaj poslala v maloro. Prav, bom pa sama! A nisem mislila resno … 

FOTO: PIXABAY

Začela sem se resnično posvečati sebi. Veliko sem brala, pazila, da so v moji družbi ljudje, ki mi dajejo energijo in mi je ne jemljejo, poslušala sem seminarje velikih piscev in zgolj srkala njihovo znanje, izkušnje. Moja prva pomembna ugotovitev je bila, da je naš partner naše zrcalo. K sebi torej »privlečemo« prav takšne ljudi, ki imajo naše »napake«, z namenom, da bi se od njih kaj naučili … Aha, v tem grmu tiči zajec. Nihče od nas ne more spreminjati drugih. Spremenimo lahko zgolj sebe, in če spremenimo sebe v pozitivnem smislu, potem k sebi privabimo popolnoma nove, drugačne ljudi. 

Torej, če želite k sebi privabiti pravega partnerja, morate najprej razmisliti, kako lahko sami postanete boljši človek. Kako lahko najprej sami živite in delite ljubezen.  Če se ne boste spremenili, izboljšali, postali drugačni, boste k sebi venomer privabljali ljudi, ki bodo opozarjali na vaše napake … Skrito, tiho, včasih na glas … To so natanko tisti partnerji, ki jih v danem trenutku potrebujete, da bi se nekaj novega o sebi naučili, spoznali – saj so vaše zrcalo … 

Tudi če ste v odnosu, v katerem niste zadovoljni, morate naprej nekaj spremeniti pri sebi. Dajajte ljubezen … Ni samoumevna. Ljubezen se nikoli ne ohladi, venomer raste in se množi, le v drugih oblikah se pojavlja. A je še vedno ljubezen. Kdaj ste nazadnje poljubili partnerja, ko se je vrnil z dela? Kolikokrat mu poveste, da ste zelo hvaležni, da je ob vas? Zakaj nergate in kričite nanj in na ljudi okrog sebe? Pravzaprav v tej nemoči kričite nase … Če je vaša zveza naporna in težavna, nevede oddajate več negativnosti kot ljubezni. Stvar pa je sila preprosta. Če želite ljubezen, jo najprej dajte.  Nikar ne pričakujte, da bo zadeva obratna, ker se boste znašli v neizhodnem labirintu. Poiščite tisto, kar ima partner dobrega, kar imate radi … Začutite to! Prepleskajte steno v dnevni sobi in nanjo obesite nekaj vajinih fotografij z dogodkov, kjer sta res uživala … Stisnite ga nepričakovano k sebi. Iskreno. Povejte mu, da ga ljubite in vam pomeni cel svet. Povejte. Ni dovolj le razmišljati o tem. Ah, zdaj sva že predolgo skupaj. Pa saj tako ve, kaj naj še govorim … Povejte. Poljubite. Objemite. Nasmehnite se. Ljubezen obstaja. A če je sami najprej ne dajete, je ne morete prejeti. Vprašajte se, kot sem se jaz. Kaj jaz želim od partnerja? Nato pa še eno pomembno vprašanje: ali jaz najprej dajem to, kar želim od drugega? Dajajte, dajajte in zgodil se vam bo čudež!  

FOTO: PIXABAY

Ob mojem spreminjanju so rastle tudi moje ljubezni. Ljubezen in hvaležnost do staršev, ki mi nikoli ne obrnejo hrbta, ljubezen do nekaj prijateljev, ki me imajo radi, ljubezen do mojih visokih gred, četudi se je prvo leto tam vse posušilo, v prvi vrsti pa ljubezen do sebe. V nekem trenutku sem se resnično počutila izpolnjeno. Spoznala sem, da ne potrebujem nikogar, da znam biti resnično srečna sama. Da sem zadovoljna in živim čudovito življenje, za kar sem neizmerno hvaležna. Šele takrat, ko sem se v sebi zavedala, da ne potrebujem nikogar, da me osreči, da sem sami sebi največje darilo, da sem jaz ta čudovita ljubezen in da jo zares živim na toliko področjih, ko sem znala iskreno izkazovati spoštovanje, komplimente in ljubezen do nasprotnega spola, ne da bi želela nekoga »omrežiti«, ko sem preprosto spustila iz svojega življenja misli, da moram nekoga spoznati, da bom srečna … Takrat sem bila pripravljena, da srečam gospoda pravega. Ko sem sama začela deliti ljubezen, z drobnimi malenkostmi, izkazovala spoštovanje, sočutje, prijaznost drugim, ko nisem od nikogar ničesar pričakovala v zameno, ko sem se naučila sama uživati na soncu ob srkanju kave in se zmogla sama odpraviti na bližnji hrib in celo dopust …  Šele takrat mi je Vesolje poslalo pravo ljubezen. Tako zelo hitro. In še vedno je ob meni …  Ker zdaj živim, dajem ljubezen, jo tudi prejemam. V tisočerih oblikah.  

Dobro je, da torej najprej vi dajete ljubezen in ljubezen živite v tisoč in enem pogledu. Začutite jo. Razmislite, kaj imate radi, koga lahko vi osrečite, komu lahko vi polepšate dan s kakšno malenkostjo? Najprej dajanje, nato prejemanje.  Saj je preprosto, kajne? Prave ljubezni rastejo skupaj. In še obstajajo, verjemite mi. Jaz sem jo našla, tisto čisto tiho a globoko, iskreno, nežno in očarljivo, ki nič ne prepoveduje, zapoveduje, zahteva in ukazuje … Ljubezen bo naredila vse za vas. Če jo boste le najprej vi delili. Ljubezen ni čudež. Ljubezen ste vi. Pokažite jo, živite jo. In Vesolje jo bo vrnilo k vam … V neskončnih oblikah … 

Da ne pozabimo:

Recept za srečo privabljanja ljubezni

Vsak dan nekoga objemite in mu na glas povejte, da ga imate radi ali se mu zahvalite. 

Razmislite kakšno osebo si želite. V mislih si predstavljajte kaj dobrega vi zanjo storite. 

Samo vi lahko sebe osrečite. Zato se vsak dan z nečim pocrkljajte.

Cenite in spoštujte ljudi okrog sebe. 

Pobožajte. Nasmehnite se. Zadihajte in začutite, da dajete. 

Vi ste čista ljubezen. Zato jo delite. Saj znate. S tem ste se rodili. Le spomniti vas je potrebno. In ljubezen se bo vrnila k vam.   

Ne pozabite: Kar dajete, boste prejeli. Pomnoženo tisočkrat.

VAM JE BLOG VŠEČ? VAŠE MENJE MI VELIKO POMENI…