Beseda HVALA dela čudeže

»Če se vsak večer, preden ležete v posteljo, z odprtim srcem zahvalite za mehko odejo, s katero se boste pokrili, za odlično kosilo, ki ga je z ljubeznijo skuhala vaša babi, za čas, preživet z družino, s katero vas povezuje toliko čudovitih trenutkov, in za res edino iskreno prijateljico, ki vas posluša, tudi ko govorite neumnosti … Potem ste pripravljeni na novo srčno in srečno življenje …« (M. Oderlap)

Naj vam povem svojo zgodbo …

V nekem obdobju svojega življenja (in to obdobje ni tako zelo daleč) sem na svet okoli sebe gledala s popolnoma drugačnimi očmi. Kamorkoli sem se uzrla, vsi so se mi zdeli srečni (ali so vsaj delovali tako), veseli, zaljubljeni, izpolnjeni. Eni so se veselili novih kosmatih prijateljev na štirih nogah, spet drugi so uživali z novo ljubeznijo, tretji so gradili hiše, prenavljali stanovanja, blesteli v plesu, mnogi so bili srečni v gorah, pričakovali naraščaje … Jaz pa … Hm … Saj ste že bili kdaj v takšnem položaju, kajne? Kot da stojiš na mestu, nič se ne premakne. Ni sprememb. Nič novega. Vsak dan enako. Dan je bil kar nekako predolg, vse skupaj je imelo malo smisla, zvečer si od vseh misli in naporov, ki so ti »kradle« pretekle ure, utrujen, kakor da bi nosil vreče in vreče cementa … Sicer ti mnogi znajo podeliti kakšen nasvet: Saj bo bolje … Kaj ti pa manjka? Pa saj imaš vse …  Ah, ti tako nimaš časa, ker venomer delaš … Daj, zdaj uživaj, potem ko boš imela otroke, bo težko… 

FOTO: PIXABAY

oda kdo do potankosti pozna življenje drugega, da sme deliti nasvete? Ali so to besede kar tako, mimogrede? Ne poznamo notranjih stisk nekoga drugega. Vsak izmed nas živi v svoji resnici. Vsakdo na življenje gleda s svojimi očmi. In zvečer vsakdo leže v posteljo s svojimi stiskami … Sam … In te noči znajo biti dolge … Ležiš v postelji, spanec kar ne pride in ne pride … Strmiš v strop in se sprašuješ, kaj za vraga naj narediš, da bo tudi tebi lepo. Dolgo, dolgo sem iskala odgovore … Brala sem knjige, hodila na predavanja, skušala umiriti svoj um, v teoriji sem že toliko vedela … Zakaj se torej kaj ne obrne? Zdelo se mi je, da vse delam prav. Toda eno je brati in razmišljati o tem, kako bi naj bilo, drugo pa je to resnično živeti.  Je pa to vsekakor dober začetek. Na poti iskanja sem nekega dne srečala znanko … Prepoznala je mojo stisko in mi dejala, naj bom v življenju le hvaležna Bogu  (ali vesolju, kozmosu, kakor vam je ljubše) za prav vsak drobec dneva, vse te zahvale pa naj začnem redno pisati. Hm … Mar nisem hvaležna? Zdelo se mi je, da sem. A očitno premalo ali pa premalo iskreno. Ali pa morda ne znam biti hvaležna? Joj, menda ja nisem taka … Tega sem se bala …  Marsikaj sem že poskusila,  pa bom poskusila še to, sem sklenila.

Ko sem tisti večer legla v posteljo, sem razmišljala, kaj se mi je pretekli dan zgodilo.  V prazen zvezek sem začela pisati preproste zahvale preteklega dne … Ker verjamem, da nekaj nad nami obstaja, sem se vsak večer zahvalila Njemu, Bogu, torej po moje Vesolju. Hvaležna sem mami, ker me je popoldan poklicala … Bog, hvala, ker imam delo, ki ga imam res rada. Hvala za avto, ki me vsak dan varno pelje po poteh. Hvala za najboljšo prijateljico, s katero sva se po dolgem času dobili. Hvala za skodelico, ki je tako ljubka in sem jo dobila v dar od najboljše prijateljice. Hvala za rumeno srajco, ki me čaka v omari. Jutri jo bom oblekla … Zahvale sem pisala redno. Vsak večer. Ko sem se zjutraj prebudila, sem razmišljala o tem, kaj bo prinesel dan in katere zahvale se bodo zvečer znašle v mojem zvezku. 

FOTO: PIXABAY

Po nekem obdobju pisanja zahval sem ugotovila, da so mi bila pretekla dejanja drugih ali reči, ki sem jih imela, premnogokrat samoumevne. Čeprav niso … Ni samoumevno, da vas starši povabijo v nedeljo na kosilo … Ni samoumevno, da nekoga skrbi za vas… Ni samoumevno, da vas prijateljica pokliče po telefonu, četudi vam ni do pogovora … Ni samoumevno, da zjutraj v topli kuhinji skuhate prvo kavo… Ni samoumevno, da nekdo zloži umazano perilo v pralni stroj, ga obesi in zlika … Ni samoumevno, da je nekdo ob vas in vas ima rad … Vse to še zdaleč ni samoumevno …. Sem bila mar res nehvaležna? Ne, toda vse takšne reči so postajale dnevna rutina in šle so mimo … In kar naenkrat so postale samoumevne …. Če pa vse to postane navada, sčasoma začnemo padati globlje in globje v brezno … Nevede in nehote postajamo nesrečni, prepirljivi, situacije nas kar naenkrat dušijo … Dokler ponovno ne odkrijemo, kje je naša najpomembnejša bit. 

Po dolgem obdobju pisanja zahval, sem se že znala zahvaliti iskreno, na glas. Znala sem tudi iskreno pohvaliti. Srčno sem bila hvaležna vsakomur, ki je z mano delil svoj čas, hvaležna sem bila za drobne pozornosti, za vse, kar sem imela. To me je začelo navdajati s takšnim veseljem, obenem pa s tako mirnostjo, da to res težko opišem. Konec dneva sem še vedno razmišljala o dogodkih in ljudeh in vse pridno zapisovala. Pozneje sem se znala zahvaliti tudi za kakšno slabo izkušnjo ali človeka, ki me je prizadel, užalil, ranil. In glej ga, zlomka! Kmalu sem tudi sama dobivala veliko več pohval, zahval, priložnosti, veliko topline … Čutila sem, da so iskrene. Kar naenkrat se je vse obrnilo na glavo! Spreminjati se je začela tudi moja energija … Dvignila se je moja vibracija. Ta mi je prinašala še več lepega, spoznala sem mnogo novih, prijetnih ljudi, neverjetno dobro sem se začela počutiti v svoji koži. Dan sem začela z zahvalo in ga tako tudi končala. Sivi dnevi so pričeli dobivati pomladno podobo … Tako zelo resnično! In tako malo je bilo treba. Seveda so mnogi iz mojega življenja tudi odšli … Pa nič zato, naše energije preprosto niso več sodile skupaj. 

Eden mojih velikih vzornikov, nekdaj brezdomec, ki je postal svetovno znan pisatelj in predavatelj, Neal Donald Walsch, pravi, da življenje deluje v okviru paradigme biti-storiti-imeti. Ljudje pa to največkrat razumemo ravno obrnjeno. Torej, najprej naj mene pohvalijo, potem bom pohvalil še jaz. Če to obrnete na glavo, se bo spremenilo tudi vaše življenje. Torej, najprej vi pohvalite, se zahvalite in kmalu boste tudi vi prejemali več tega. 

FOTO: PIXABAY

Spoznala sem, da lahko prebereš na desetine knjig, poslušaš največje motivatorje na svetu, morda že vse veš, kaj je treba narediti, pa še vedno čakaš na pohvalo, na ljubezen, na objem, na spremembo, a ta ne pride. Zakaj ne? Ker ta sprememba si ti … Zato, začni ti. Če želiš spremembo tudi videti, pa je za začetek potrebna ena sama beseda. HVALA. A naj bo ta zahvala res ISKRENA, SRČNA. Ne kar tako, iz navade …  Tako preprosto?! Ja, tako preprosto. 

V vesolju se vse spreminja, premika, vibrira, nič se ne ustavlja … Če se vam morda ta trenutek zdi, da ste obstali, verjemite, nikakor ni tako. Tu ste zato, ker tu morate biti. Ni vprašanje, ali se bo življenje spreminjalo, temveč kako se bo spreminjalo, v eni izmed svojih knjig še razlaga Walsch.  

Zdaj je bil pravi čas, da ste prebrali te vrstice. Nič prej, nič pozneje. Morda ste prav zdaj zares pripravljeni, da bo vaša sprememba vidna … Da začnete pisati novo, mavrično zgodbo svojega življenja. Tako kot sem jo jaz … Če boste dopustili, bom hvaležna, če vam bom pri tem lahko pomagala … Vesolje vas podpira. Zaupajte mu … (o tem pa v prihodnjem blogu)

Da ne pozabimo: 

VAM JE BLOG VŠEČ? VAŠE MENJE MI VELIKO POMENI…